»moram najprej razgraditi jezik, ki ga je podedoval, in potem iz drobcev, ki so mi ostali, zgraditi nov jezik«

»ne boj se jezika«

»Materni jezik – premalo svetlobe.«

»Če bi se mene vprašalo, bi bil uradni hrvaški jezik kajkavski.«

»Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«

»poezija mi bo naravnala kosti / razvezala vozličke v hrbtenici / naoljila sklepe napela mišice / da me bo potem toliko laže / toliko bolj prepričljivo izničila«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»Kdo naju je zvezal, mene in moje telo? / Zakaj moram umreti / skupaj z njim? / Pravico imam izvedeti, kje teče meja / med nama. / Kje sem jaz, jaz sama, sama. // Trebuh, sem v trebuhu? V črevesju? / V vdolbini spola? V prstu na nogi? / Baje v možganih. Ne vidim jih.«

»Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva.«